Vpliv KORONAVIRUSA na poslovanje gospodarskih subjektov

 

Delodajalci so se zaradi izbruha oz. razglasitve epidemije KORONAVIRUSA COVID-19 znašli v nezavidljivi situaciji, saj t.i. »ustavitev javnega življenja« vpliva na poslovanje in delovanje gospodarskih družb. Z namenom, da bi prebrodili epidemijo in njene negativne posledice, smo preverili možnosti, ki jih imajo trenutno na razpolago. Najprej smo se osredotočili zlasti na delovnopravni vidik ter na ti. interventni zakon, ki je bil 13.3.2020 dan v obravnavo v Državni zbor, kjer se bo sprejemal po nujnem postopku. V pripravi pa imamo tudi že prispevek glede možnosti z vidika virov financiranja ter pomoči s strani države tudi v smislu finančnih spodbud.

DELOVNOPRAVNA PODLAGA

 

Vezano na delovnopravna vprašanja je možnosti več:

 

  1. Znižanje plače v dogovoru z delavcem

Sklene se aneks z delavcem, kjer se opredeli (po vsej verjetnosti) začasno znižanje plače. Ta ukrep preneha, ko se razmere uredijo. Začasnost se lahko opredeli  konkretno (npr. 1 mesec, 3 meseci) ali pa opisno, npr. ko prenehajo izredne razmere (seveda je tu delavec malo manj varovan oz. je tu lahko težava, ker gre za odprt pravni pojem in je lahko interpretacija s strani obeh pogodbenih strank različna).

  2.  Delo na domu (kjer je to mogoče)

Sklicuje se na 169. člen ZDR-1, tj. ko je zaradi izjemnih okoliščin ogroženo življenje in zdravje ljudi/premoženje delodajalca, se lahko vrsta ali kraj opravljanja dela začasno spremeni brez soglasja delavca (torej, dokler trajajo okoliščine). Sprejme se odredba/sklep delodajalca, v katerem se opredeli podrobnosti opravljanja dela na domu ter obvesti inšpektorat (smiselna uporaba siceršnje ureditve dela na domu). Tu je sicer odprto vprašanje varnih pogojev dela (kar je dolžan delodajalec zagotoviti) na podlagi ZVZD-1, pri čemer pa se to zaradi izrednih razmer težko zagotovi (po stališču Ministrstva v primeru pisarniškega dela za računalnikov ni pričakovati, da bi prišlo do škodljivih posledic za zdravje delavca) – svetuje se torej, da se v odredbi zagotovi ustrezna navodila delavcem glede VZD ukrepov. Poleg tega je treba zagotoviti ustrezno evidentiranje delovnega časa.

 

  3.  Odpoved pogodbe o zaposlitvi

Je možnost, ki jo zakonodaja omogoča, pri čemer naj bo to res skrajni ukrep. Poslovni razlog je lahko podan (npr. upad prometa, posledična izguba, ipd.), samo delodajalec mora pri tem nekako glede na pričakovanja o trajanju izrednih razmer preučiti, ali bo kasneje, ko se izredne razmere končajo, dejansko potreboval delavce ali ne. Zato se predlaga, da se razmišlja tudi o drugih variantah, ki jih dopušča delovnopravna zakonodaja in če seveda glede na dejanske okoliščine primera pridejo v poštev. Tudi postopek ni tako hiter, saj gre za redno odpoved, kar pomeni, da se odpoveduje pogodba o zaposlitvi z odpovednim rokom, torej efekta v tem kritičnem obdobju niti ni.

 

  4.  Začasna premestitev na podlagi 33. člena ZDR-1 (kjer je to smiselno)

Delodajalec (kjer je seveda to smiselno in mogoče) lahko s pisno odreditvijo z namenom ohranitve zaposlitve ali zagotovitve nemotenega poteka delovnega procesa delavca začasno premesti za največ 3 mesece na drugo ustrezno delo. Natančno so določeni namen odreditve drugega dela (ohranitev zaposlitve oziroma zagotovitev nemotenega poteka delovnega procesa) in razlogi, ko je to dopustno (začasno povečan obseg dela na drugem delovnem mestu oziroma pri drugi vrsti dela, začasno zmanjšanje obsega dela na delavčevem delovnem mestu oziroma v okviru njegove vrste dela in nadomeščanje začasno odsotnega delavca). Delavec, ki začasno opravlja drugo ustrezno oziroma primerno delo, ima pravico do plače, kot da bi opravljal svoje delo, če je to zanj ugodnejše.

Ustrezno delo iz prejšnjega odstavka je delo, za katerega delavec izpolnjuje pogoje in za katerega se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se zahteva za opravljanje dela, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je dogovorjen za delo, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

Delodajalec mora delavcu pisno odrediti opravljanje drugega dela (lahko tudi z elektronsko pošto, ki jo pošlje na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in katerega uporabo nalaga delodajalec).

PAZITI – ta možnost velja, če poseben zakon ali kolektivna pogodba ne določa drugače.

 

  5.  Napotitev domov (čakanje na delo doma) zaradi začasne nezmožnosti zagotavljanja dela (138. člen ZDR-1)

Če delodajalec začasno, vendar najdlje za čas šestih mesecev v posameznem koledarskem letu, ne more zagotavljati dela delavcem, lahko z namenom ohranitve zaposlitve pisno napoti delavca na čakanje na delo doma. Pisna napotitev se lahko pošlje delavcu tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.      

V primeru čakanja na delo ima delavec pravico do nadomestila plače v višini 80 % osnove iz 138. člena ZDR-1 in dolžnost, da se odzove na poziv delodajalca na način in pod pogoji, kot izhaja iz pisne napotitve.

V času čakanja na delo v skladu s prvim odstavkom tega člena, se je delavec dolžan izobraževati v skladu s 170. členom ZDR-1. V primeru iz prejšnjega stavka ima delavec pravico do povračila stroškov v zvezi z delom v skladu s 130. členom tega zakona.

  6.  Koriščenje dopusta (le v dogovoru z delavcem)

Izraba letnega dopusta je stvar dogovora med delavcem in delodajalcem. To bo prišlo v poštev torej predvsem, ko ima delavec na razpolago dovolj dni dopusta in da se z izrabo strinja. Je pa možna varianta, da se delodajalec z delavci poskuša dogovoriti za neplačan dopust (delavec ne dobi plače, delodajalec pa mu je dolžan plačevati prispevke, torej je delavec še vedno vključen v sistem socialnih zavarovanj).

 

Vse navedene možnosti veljajo zlasti za primer, ko je delavec ZDRAV, torej ni okužen s COVID-19, delodajalci pa so vseeno pred izzivom, kako se spopasti z nastalo situacijo, ki se dogaja v gospodarstvu zaradi »ustavitve javnega življenja« v RS in tudi v svetu.

 

ZAKON O INTERVENTNEM UKREPU DELNEGA POVRAČILA NADOMESTILA PLAČE

 

Vlada je že sprejela interventni zakon (Zakon o interventnem ukrepu delnega povračila nadomestila plače), ki določa ukrepe za razbremenitev delodajalcev. V predlagani interventni zakon so lahko vključene vse gospodarske družbe, zadruge in delodajalci fizične osebe, ki zaposlujejo delavce v skladu z določbami ZDR-1, morajo pa izpolnjevati določene pogoje po tem zakonu. Delodajalec bo lahko pravico do povračila izplačanih nadomestil plače tako v primeru začasnega čakanja na delo kot odrejene karantene uveljavljal samo enkrat in največ za obdobje treh mesecev oziroma za obdobje, določeno z odločbo ministra za zdravje. Ker je namen tega ukrepa ohranitev delovnih mest, delodajalec v obdobju vključenosti v ukrep delnega povračila nadomestila plače ne bo smel začeti postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, prav tako pod določenimi pogoji ne bo smel odrejati nadurnega dela. Do delnega povračila nadomestila plače ne bo mogel biti upravičen delodajalec, ki je davčni dolžnik, neplačnik plač in prispevkov za socialno varnost, kršitelj delovnopravne zakonodaje ali nad katerim je bil uveden postopek insolventnosti.

 

Interventni zakon zajema sledeče ukrepe za razbremenitev delodajalcev:

 

- 1.PRIMER: ko delodajalec zaradi slabega poslovnega položaja ne bo mogel zagotavljati dela hkrati najmanj 30 % zaposlenim delavcem in jih bo zato napotil na začasno čakanje na delo. V tem času bodo delavci upravičeni do nadomestila plače v višini 80% osnove za nadomestilo plače. Breme delnega povračila nadomestila plače za začasno čakanje na delo v višini 60 odstotkov nosijo delodajalci, preostalih 40 odstotkov pa država.

Možnost, da delavci ne opravljajo dela, ker jim ga delodajalec ne more zagotavljati, torej že obstaja v splošni ureditvi v ZDR-1 in jo je pod temi pogoji možno uporabljati v vseh primerih, ko delodajalec delavcem ne more zagotavljati dela in ne gre za odločitev o začasnem čakanju po določbah predlaganega interventnega zakona. Z uvedbo novega instituta v interventnem zakonu se torej vzpostavlja istočasni obstoj dveh sistemov v primerih nezagotavljanja dela delavcem s strani delodajalca, pri čemer glede na namen in cilje predlaganega zakona ni mogoča njuna hkratna uporaba pri istem delodajalcu.

 

Pogoji za uveljavitev delnega povračila nadomestila plače za delodajalca so naslednji:

– da predloži opis poslovnega položaja,

– da na podlagi opisa poslovnega položaja izkaže, da zaradi poslovnih razlogov začasno ne more zagotavljati dela hkrati najmanj 30 % zaposlenih delavcev, in se odloči o napotitvi delavcev na začasno čakanje na delo ter

– da predloži pisno izjavo, s katero se zaveže k ohranitvi delovnih mest delavcev na začasnem čakanju na delu najmanj šest mesecev po začetku začasnega čakanja na delo.

Delodajalec bo moral kot pogoj za uveljavitev delnega povračila plače sprejeti program ohranitve delovnih mest.

 

Pred sprejetjem odločitve o napotitvi delavcev na začasno čakanje na delo se bo moral delodajalec o tem posvetovati s sindikati v podjetju oziroma s svetom delavcev oziroma obvestiti delavce na pri delodajalcu običajen način.

 

Obdobje začasnega čakanja na delo bo lahko trajalo največ tri mesece. Delavec bo v času napotitve ohranil vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, razen tistih, ki so drugače urejene v tem zakonu, v času začasnega čakanja na delo pa bo imel:

– pravico do nadomestila plače v višini 80 % osnove za nadomestilo, ki je določena za primer nezagotavljanja dela s strani delodajalca, in

– obveznost, da se na zahtevo delodajalca vrne na delo.

 

- 2. PRIMER: ko delavec zaradi karantene odrejene z odločbo ministra za zdravje, ne bo mogel opravljati dela. Tudi v tem primeru bo upravičen do nadomestila v višini 80% osnove za nadomestilo plače. Breme nadomestila za čas odrejene karantene v celoti nosi Republika Slovenija. Predlog zakona delodajalcem omogoča uveljavitev povračila nadomestila plače tudi za te primere, delavci pa bodo upravičeni do nadomestila plače v enaki višini kot v primeru začasnega čakanja na delo.

 

OSTALO

Kaj pa primeri, ko delavci zaradi zaprtja vrtcev in šol ne bodo imeli zagotovljenega varstva? Tu je podlaga v bistvu šesti odstavek 137. člena ZDR-1, saj delavec ne more opravljati dela zaradi višje sile (zaradi zaprtja šol/vrtcev so otroci doma in nima drugih možnosti, zato ostane doma). V tem primeru je upravičen do polovice plačila (50%), do katerega bi bil sicer upravičen, če bi delal, vendar ne manj kot 70 odstotkov minimalne plače.

 

Tudi glede samozaposlenih (ki nimajo zaposlenih delavcev) rešitve še niso dane na plano, se pa že pojavljajo predlogi s strani interesnih združenj, OZS, … da se tudi za samozaposlene osebe sprejmejo določeni ukrepi.

 

Za vas bomo  tekoče spremljali situacijo glede ukrepov in možnih pomoči za gospodarstvo.

 

V primeru kakršnihkoli vprašanj se obrnite na naše svetovalce, ki vam bodo z veseljem priskočili na pomoč. Nudimo vam ustrezne storitve za pripravo vse potrebne dokumentacije za odreditev dela na domu ali čakanja na delo v teh izrednih razmerah okoliščinah.

 

Hkrati vam lahko pripravimo vse potrebno, da se v vaše obstoječe pravne akte (vključno s pripravo ustreznega vzorca pogodbe o zaposlitvi) vključi možnost in postopek rednega dogovora o trajni možnosti zaposlenih, da delo opravljajo od doma. Slednje namreč postaja vedno pogostejša in med delavci in delodajalci vse bolj priljubljena in predvsem fleksibilna oblika opravljanja dela v okviru delovnega razmerja. 

 
Višja sila

V zadnjem tednu smo dobili veliko vprašanj strank glede nezmožnosti izpolnjevanja pogodbenih obveznosti zaradi sprejetih ukrepov povezanih s koronavirusom predvsem v smislu, ali razglasitev epidemije koronavirusa predstavlja višjo silo, in kaj to lahko pomeni za pogodbena in druga razmerja, predvsem v smislu nezmožnosti izpolnitve ali pravočasne izpolnitve pogodbenih obveznosti. 

Višja sila je v različnih pravnih sistemih različno definirana, praviloma pa je vsem definicijam skupno, da gre za zunanji, nepričakovan, nepremagljiv dogodek, ki največkrat eni pogodbeni stranki preprečuje ali prepreči izpolnitev pogodbe. Tako se je verjetno številnim podjetjem, ki so bila primorana začasno zapreti svoje obrate, zgodilo, da ne bodo uspela pravočasno svojim sopogodbenikom dobaviti izdelkov, številni nastopajoči, ki so morebiti že dobili honorarje za svoje nastope le-teh ne bodo mogli izvesti zaradi prepovedi združevanja, ki je kot ukrep posledica epidemije koronavirusa. Se bo pa verjetno v posameznih primerih tudi zgodilo, da bo višja sila izgovor za neizpolnitev ali nepravočasno izpolnitev, do katere bi prišlo tudi v »normalnih« okoliščinah. Kdaj bo torej višja sila »olajševalna okoliščina« za neizpolnitev ali nepravočasno izpolnitev obveznosti?

 

Že zadnja dva meseca je jasno, da bo imel izbruh koronavirusa velik vpliv na svetovno gospodarstvo. Že v času, ko smo verjeli, da je izbruh koronavirusa omejen na Kitajsko je bilo jasno, da bo imel izbruh velik vpliv predvsem dobavitelje, sedaj pa se kaže, da bodo posledice velike tudi na področju turizma, gostinstva...  Sprejeti so bili številni sicer nujni ukrepi, katerih namen je zajezitev širitve koronavirusa, ki pa imajo velik vpliv na delovni proces, blago, delavce, na samo logistiko, vse to pa vpliva na izpolnjevanje obveznosti do strank. Dejstvo je, da bo zaradi vseh ukrepov veliko podjetij prišlo v situacijo, ko ne bodo mogla izpolniti svojih naročil v dogovorjenem roku ali jih sploh ne bodo mogla izpolniti. Kaj lahko naredijo? Kaj bo s plačevanjem najemnine, gre predvsem za najemnike trgovinskih in gostinskih lokalov, ki jih je bilo zaradi odločitve oblastnih organov potrebno zapreti, kar posledično pomeni izpad prihodkov in nezmožnost poravnavanja obveznosti.

 

Ali se bo torej mogoče kot razlog za nepravočasnost izpolnitve ali neizpolnitev obveznosti sklicevati na višjo silo? Odgovor ni preprost, saj zahteva temeljito presojo vsakega posameznega pogodbenega razmerja, ter vpliva, ki ga bo imela epidemija (trajanje) ter vladni ukrepi na izpolnjevanje obveznosti po posamezni pogodbi. Splošnega odgovora torej ni mogoče podati. Posledice razglašene epidemije in posledično oblastnih ukrepov se bodo različno odrazili v različnih branžah ter različno v posameznih pogodbenih razmerjih.

 

Pri pogodbenih razmerjih z mednarodnim elementom bo igralo veliko vlogo predvsem pravo, ki sta ga izbrali pogodbeni strani, saj se bo pojem višje sile razlagal v skladu z izbranim pravom. Da so tolmačenja v različnih pravnih sistemih lahko zelo različna se je pokazalo v zadnjih mesecih od pojava koronavirusa. Pogodbena določila vezana na višjo silo oz. »force majeure« so v pogodbah z mednarodnim elementom pravzaprav standardna, pri čemer jih bo potrebno brati zelo previdno, upoštevajoč določila izbranega prava in relevantno sodno prakso. Pri nekaterih pogodbenih razmerjih težav verjetno ne bo, saj so med taksativno naštetimi primeri višje sile morebiti izrecno navedeni epidemija, pandemija, nalezljive bolezni ali podobno - več težav bo tam, kjer so določila splošnejša (kar je v večini primerov), kjer se navajajo pojmi kot so naravne nesreče, in podobno in se bodo zastavljala vprašanja, ali našteti pojmi morebiti zajemajo situacijo kot je izbruh epidemije.  Pri takšnih pogodbah je potrebno skrbno prebrati določila, upoštevati dogovorjen protokol ob nastanku višje sile ter se v primeru kakršnegakoli dvoma povezati z lokalnimi pravnimi strokovnjaki glede na izbrano pravo, le-ti vas bodo ustrezno usmerili.

 

Kakšne pa so opcije, če gre za pogodbeno razmerje, ki se presoja po slovenskem pravu?

 

Kar se tiče pogodbenih razmerij, ki se presojajo po slovenskem pravu menimo, da nastala situacija- razglasitev epidemije ter posledično oblastni ukrepi zaradi katerih ni mogoče pravočasno ali sploh izpolnjevati pogodbenih obveznosti, predstavljajo višjo silo. Obligacijski zakonik pojma »višja sila« sicer ne ureja kot posebne kategorije, pač pa jo omeni v 153. členu v okviru obravnave odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, kjer je navedeno, da je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.  Tudi sodna praksa višjo silo smatra za naravni dogodek, katerega bistvena značilnost je moč, ki se ji človek ne more uspešno zoperstaviti. Da se dogodek lahko šteje za višjo silo, mora biti zunanji: to je zunaj stvari in zunaj okvira dejavnosti, ki jo opravlja objektivno odgovorna oseba,  nepričakovan: če dogodek stranka lahko pričakuje, pomeni, da lahko z njim računa; nepremagljiv: pričakovanje stranke izključuje nepremagljivost zunanjega dogodka, razen če se stranka predvidljivemu, pričakovanemu dogodku ne more izogniti, se šteje dogodek kljub pričakovanosti za ne -preprečljivega. Pri sklicevanju na višjo silo je potrebo dokazati vzročno zvezo med dogodkom (trajanja epidemije, vladni ukrepi) in nezmožnostjo izpolnitve pogodbene obveznosti. Najlažje bo dokazati neposredno vzročno zvezo (npr. nezmožnost izvedbe koncerta zaradi prepovedi zbiranja ljudi ter zaprtja lokalov), težje bo tam, kjer so med dogodkom (trajanja epidemije, vladni ukrepi) in nezmožnostjo izpolnitve še vmesni faktorji.

 

Najprej bo potrebno preveriti, ali sta stranki morebitni nastop in posledice višje sile predvideli v pogodbi. Če sta, je potrebno v primeru nezmožnosti izpolnitve ali v primeru nezmožnosti pravočasne izpolnitve upoštevati dogovorjena določila. V kolikor posebnih določil ni, seveda najprej priporočamo pogovor z drugo pogodbeni stranko in skupno iskanje rešitve za nastalo situacijo. Najpogosteje bodo dogovori šli v smeri dodatnega roka za izpolnitev obveznosti, naknadno izpolnitev ali začasno odložitev plačila obveznosti. V kolikor dogovor ne bo mogoč, Obligacijski zakonik predvideva naslednje institute:

 

  • Razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin: V kolikor se stranki ne moreta dogovoriti, lahko v primeru če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe. Pogodba se ne razveže, če druga stranka ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo. O razvezi ali spremembi pogodbe odloča sodišče. Pri odločanju o zahtevi za razvezo oziroma za spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin upošteva sodišče zlasti namen pogodbe, tveganja, ki so za pogodbene stranke v poslovnem prometu običajna pri izpolnjevanju pogodb iste vrste in uravnoteženost interesov obeh pogodbenih strank. Če sodišče razveže pogodbo zaradi spremenjenih okoliščin, naloži na zahtevo druge stranke stranki, ki je razvezo zahtevala, da povrne drugi stranki pravičen del škode, ki ji je zaradi razveze pogodbe nastala.

 

  • Nezmožnost izpolnitve za katero ne odgovarja nobena stranka: Ta institut omogoča obema strankama pogodbenega razmerja, da sta prosti svojih obveznosti, če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka; če pa je druga stranka že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno. Če je delna nemožnost izpolnitve posledica dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, lahko druga stranka odstopi od pogodbe, če delna izpolnitev ne ustreza njenim potrebam; sicer ostane pogodba v veljavi, druga stranka pa ima pravico zahtevati sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti.

 

  • Ugovor ogroženosti: posledica koronavirusa bodo velike likvidnostne težave številnih podjetij, to je zdaj že gotovo. Sopogodbeniki takih podjetij, ki bi bili sicer po sklenjenih pogodbah dolžni prvi izpolniti svojo pogodbeno obveznost, bodo lahko ravnali skladno z določilom  102. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da če je dogovorjeno, da bo najprej ena stranka izpolnila svojo obveznost, po sklenitvi pogodbe pa se premoženjske razmere druge stranke toliko poslabšajo, da je negotovo, ali bo ona mogla izpolniti svojo, ali je to negotovo iz drugih resnih razlogov, lahko stranka, ki se je zavezala, da bo prva izpolnila obveznost, odloži njeno izpolnitev, dokler druga stranka ne izpolni svoje obveznosti ali ne da zadostnega zavarovanja, da jo bo izpolnila.

 

Velja še dodati, da obligacijski zakonik v 240. členu določa, da je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

 

Oblastni ukrepi za zajezitev širjenja koronavirusa se dnevno spreminjajo. Vsak novi ukrep ima lahko vpliv na posamezno pogodbeno razmerje, mogoče ne današnji, pač pa na primer jutrišnji ukrep. V vsakem primeru je pomembno, da stranka, ki ugotovi, da svoje obveznosti ne bo mogla izpolniti pravočasno ali je sploh ne bo mogla izpolniti o tem nemudoma obvesti svojega pogodbenega partnerja. Verjamemo, da bosta pogodbenika, ki sta dolgoročno in tvorno sodelovala uspela najti rešitev, ki bo zadovoljila oba.

 

V kolikor ne veste, ali lahko s sklicevanjem na višjo silo dosežete zmanjšanje obveznosti (npr. kot najemnik), ali se razbremenite pogodbene kazni za prepozno izdobavo blaga vašemu kupcu, vam lz našimi strokovnjaki lahko pomagamo.

 

Stegne 21, 1000 Ljubljana, 9. nadstropje

Tel. 01/360 30 40

© 2019 Taxgroup d.o.o. 

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now